Medtem ko je človeška dejavnost v meglenih in hribovitih dolinah južnega Kavkaza potekala že tisočletja, je zahodna arheološka skupnost šele pred kratkim dobila dostop do njih.
V zadnjih štirih desetletjih je najmanjša republika v nekdanji Sovjetski zvezi pritegnila izjemno zanimanje akademikov in turistov, zahvaljujoč odkritjem tamkajšnjih odkritij, vključno z najstarejšim čevljem na svetu in najstarejšim obratom za proizvodnjo vina, pa tudi sledovi urartskega mesta s stotinami v zemljo zakopanih posod za vino. Nobeno pa ni tako mamljivo kot 4.5 hektarja veliko arheološko najdišče, katerega ime je tako sporno kot njegov skrivnostni izvor.
Lokacija Zorats Karer, v lokalnem jeziku znana tudi kot Karahundj, je v najjužnejši regiji Armenije in je skozi tisočletja videla številne človeške naselbine, od prazgodovine do srednjeveških civilizacij.
Sestavljen je iz starodavne grobnice in skupine približno 200 ogromnih kamnitih monolitov, ki so v bližini. Osemdeset teh monolitov ima značilne, dobro polirane luknje, izvrtane proti njihovim zgornjim robom.
Na zgražanje lokalnih strokovnjakov je preventivna študija, ki je primerjala astronomske posledice Zoratsa Karerja s tistimi, ki jih je imel v zadnjih letih znameniti angleški spomenik Stonehenge, pritegnila pozornost z vsega sveta na monolite.
Številni turistični lokali so se na primerjavo odzvali tako, da so Zoratsa Karerja pogovorno označili za "armenski Stonehenge", zaradi česar je bila razprava med znanstveno skupnostjo in popularno kulturo ostra.
Prvo znanstveno poročilo o Zoratsu Karerju je leta 1935 izdal etnograf Stepan Lisitsian, ki je trdil, da je nekoč delovalo kot postaja za zadrževanje živali. Kasneje, v petdesetih letih prejšnjega stoletja, je Marus Hasratyan odkril niz grobišč iz 1950. do 11. stoletja pred našim štetjem.
Toda prva raziskava, ki je pritegnila mednarodno pozornost kompleksu, je bila raziskava sovjetskega arheologa Onnika Khnkikjana, ki je leta 1984 trdil, da 223 megalitskih kamnov v kompleksu morda ni bilo uporabljenih za živinorejo, temveč za prazgodovinsko opazovanje zvezd.
Verjel je, da so bile luknje na kamnih, ki merijo dva palca v premer in segajo do dvajset centimetrov globoko, morda uporabljene kot prvi teleskopi za gledanje v daljavo ali v nebo.
Navdušena nad astronomskimi posledicami je naslednjo serijo raziskav izvedla astrofizičarka po imenu Elma Parsamian iz astrofizičnega observatorija Byurakan, enega glavnih astronomskih središč ZSSR.
S sodelavci je opazovala položaj lukenj po astronomskem koledarju in ugotovila, da jih je več poravnanih s sončnim vzhodom in zahodom na dan poletnega solsticija.
Zaslužna je tudi za predlog imena mesta Karahundj, po 40 km oddaljeni vasi z istim imenom. Pred njenimi preiskavami so domačini mesto omenjali kot Ghoshun Dash, kar je v turščini pomenilo "vojska kamnov".
Ljudski mit pravi, da so bili kamni postavljeni v starih časih v spomin na vojake, padle v vojni. Po tridesetih letih prejšnjega stoletja so domačini prešli na armenski prevod Zorats Karer. Vendar je Karahundj, je rekel Parsamian, ponudil bolj zanimivo ime, ker Kar pomeni kamen, hundj, posebna pripona, ki v armenščini nima pomena, pa zveni neverjetno podobno britanskemu 'henge'.
V zadnjih letih je bilo to ime deležno izjemnih kritik znanstvenikov in v znanstvenih besedilih se uporablja skoraj izključno ime Zorats Karer.
Several years later, a radiophysicist named Paris Herouni performed a series of amateur studies branching off from Parsamian’s, using telescopic methods and the precession laws of Earth. He argued that the site actually dates back to around 5500 BCE, predating its British counterpart by over four thousand years.
Močno se je zavzemal za neposredno primerjavo s Stonehengeom in je šel celo tako daleč, da je ime Stonehenge etimološko povezal z besedo Karahundj, češ da je res armenskega izvora. Dopisoval si je tudi z vodilnim poznavalcem teorije observatorija Stonehenge Geraldom Hawkinsom, ki je odobril njegovo delo. Njegove trditve so se hitro prijele in drugi učenjaki, ki močno nasprotujejo njegovi ugotovitvi, so jih težko ovrgli.
Težava z oznako »armenski Stonehenge«, ugotavlja arheoastronom Clive Ruggles v Ancient Astronomy: An Encyclopedia of Cosmologies and Myth, je v tem, da so analize, ki identificirajo Stonehenge kot starodavni observatorij, danes večinoma ovržene. Kot rezultat, pravi, je raziskava, ki primerja obe strani, "manj kot koristna."
Po besedah profesorja Pavla Avetisjana, arheologa na Nacionalni akademiji znanosti v Armeniji, o spomeniku ni znanstvenega spora. "Strokovnjaki jasno razumejo območje," pravi, "in menijo, da gre za večplasten [večnamenski] spomenik, ki zahteva dolgotrajno izkopavanje in preučevanje."
Leta 2000 je pomagal voditi skupino nemških raziskovalcev z Univerze v Münchnu pri raziskovanju mesta. V svojih ugotovitvah so tudi oni kritizirali hipotezo observatorija in zapisali: »… Natančna preiskava kraja daje druge rezultate. [Zora Karer], ki se nahaja na skalnatem rtu, je bila predvsem nekropola od srednje bronaste do železne dobe. Na tem območju je mogoče najti ogromne kamnite grobnice iz teh obdobij. Avetisyanova ekipa datira spomenik v največ 2000 pr. n. št., po Stonehengeu, in tudi predlagala možnost, da je mesto služilo kot zatočišče v času vojne v helenističnem obdobju.
»Stališče, da je spomenik starodavna opazovalnica ali da se imenuje Karahundj, je elementarno šarlatanstvo in nič drugega. Vse to," pravi Avetisian, "nima nobene zveze z znanostjo."
Na žalost za Avetisyana ni na voljo veliko gradiva v angleškem jeziku, ki bi pomagalo zainteresiranim zahodnjakom ovreči neresnice o Zoratsu Karerju. Richard Ney, Američan, ki se je leta 1992 preselil v Armenijo, je ustanovil projekt ozaveščanja o armenskih spomenikih in leta 1997 napisal začetni vir v angleškem jeziku. Opazoval je več kot 20 let naprej in nazaj.
Prepričan je, da je Karahundj »ujet med dvema različnima vejama znanosti z nasprotujočimi si pogledi na to, kako izpeljati dejstva. Oba sta verodostojna,« pravi, »in čutim, da sta oba lahko pravilna, vendar tega ne bom nikoli priznal.«
Sam spomenik je čudovit in se nahaja v regiji Armenije, ki je blagoslovljena z naravnimi lepotami, zaradi česar je vsako leto privlačen izlet za številne turiste, kljub vsem razpravam in kakorkoli ga na koncu imenujete.
Zanj so se danes začeli zanimati celo mladi urbanisti in neopagani iz Erevana, za katere je znano, da tam praznujejo določene solsticije. Zorats Karer je v mnogih pogledih dokaz, kako izmuzljiva je arheologija in del njene privlačnosti je morda vedno skrivnost.
