Po raziskavah, ki temeljijo na zgodovinskih fotografijah, so se kosti morda ohranile tisočletja pred sicer najstarejšimi znanimi mumijami.
Glede na nove raziskave je skupina 8,000 let starih človeških ostankov, odkritih v portugalski dolini Sado, morda najstarejša znana mumija na svetu.
Raziskovalcem je uspelo poustvariti možne lokacije pokopa na podlagi slik 13 posmrtnih ostankov, posnetih ob prvotnem izkopavanju v šestdesetih letih 1960. stoletja, kar je razkrilo informacije o pogrebnih obredih, ki so jih uporabljala evropska mezolitska ljudstva.
Študija, ki jo je v European Journal of Archaeology objavila skupina z Univerze Uppsala, Univerze Linnaeus in Univerze v Lizboni na Portugalskem, razkriva, da so ljudje v dolini Sado izsušili z mumifikacijo.
V tem primeru mehko tkivo na telesih ni več ohranjeno, zato je iskanje znakov takšne ohranjenosti zahtevno. Strokovnjaki so za dokumentiranje in analizo ostankov uporabili metodo, imenovano arheotanatologija, pregledali pa so tudi rezultate poskusov razgradnje, ki jih je izvedel Forenzični antropološki raziskovalni center na Teksaški državni univerzi.
Na podlagi tega, kar vemo o tem, kako telo razpada, in opazovanj o prostorski razporeditvi kosti, so arheologi sklepali, kako so ljudje v dolini Sado ravnali s trupli svojih mrtvih, ki so jih pokopali s pokrčenimi in pritisnjenimi koleni proti prsnem košu.
Ko so se telesa postopoma izsušila, se zdi, da so živi ljudje zategnili vrvi, ki so vezivale okončine na svoje mesto in jih stisnile v želeni položaj.
Če bi bila trupla pokopana v posušenem stanju in ne kot sveža trupla, bi to pojasnilo nekatere znake mumificiranja.
V sklepih ni disartikulacije, ki bi jo pričakovali, telesa pa kažejo hiperfleksijo v udih. Način, na katerega se usedlina nabira okoli kosti, je ohranjal artikulacijo sklepov in tudi kaže, da meso po pokopu ni razpadlo.
Ljudje iz doline Sado so se morda odločili mumificirati svojega pokojnika zaradi lažjega prevoza do groba in da bi telesu pomagali ohraniti svojo obliko po pokopu.
Če se evropske tehnike mumificiranja dejansko segajo več tisoč let v preteklost, kot se je prej mislilo, bi nam to lahko pomagalo bolje razumeti mezolitske sisteme verovanj, zlasti tiste v zvezi s smrtjo in pokopom.
Večina preostalih mumij na svetu ni starejša od 4,000 let, medtem ko dokazi kažejo, da so stari Egipčani s procesom začeli že pred 5,700 leti.
Trupla mumij Chinchorro iz obalnega Čila, ki so dolgo veljale za najstarejše mumije na svetu, so lovci-nabiralci v regiji namenoma ohranili pred približno 7,000 leti.
