Pred približno 2,000 leti je starogrški zgodovinar Strabon omenil prisotnost pomembnega svetišča na zahodni obali Peloponeza. Ruševine arhaičnega templja so nedavno odkrili v bližini Samikona na mestu Kleidi, ki je bilo očitno nekoč del Pozejdonovega svetišča.
Avstrijski arheološki inštitut je v sodelovanju s kolegi z Univerze Johannesa Gutenberga Mainz (JGU), Univerze Kiel in Ephorate of Antiquities of Elis odkril ostanke zgodnje templju podobne zgradbe znotraj Pozejdonovega svetišča, ki je bilo verjetno posvečeno samega božanstva. S svojimi tehnikami vrtanja in neposrednega potiska je k preiskavi prispevala ekipa Inštituta za geografijo JGU s sedežem v Mainzu, ki jo vodi profesor Andreas Vött.
Izjemna obalna konfiguracija regije Kleidi/Samikon
Oblika zahodne obale polotoka Peloponez, regije, v kateri se najdišče nahaja, je zelo značilna. Vzdolž razširjene krivulje zaliva Kyparissa je skupina treh gričev trdne kamnine, obdanih z obalnimi aluvialnimi sedimenti na območju, kjer sicer prevladujejo lagune in obalna močvirja.
Ker je bila ta lokacija lahko dostopna in varna, je bila v mikenski dobi tu ustanovljena naselbina, ki je cvetela več stoletij in je lahko vzdrževala stike na severu in jugu vzdolž obale.
Profesor Andreas Vött z Univerze v Mainzu izvaja geoarheološke raziskave tega območja od leta 2018, da bi razjasnil, kako se je ta edinstvena situacija razvila in kako se je obala v regiji Kleidi/Samikon skozi čas spreminjala.
V ta namen je v več kampanjah sodeloval z dr. Birgitto Eder, direktorico atenske podružnice Avstrijskega arheološkega inštituta, in dr. Erofili-Iris Kolia iz lokalnega organa za varstvo spomenikov, Ephorate of Antiquities of Elis.
»Rezultati naših dosedanjih raziskav kažejo, da so valovi odprtega Jonskega morja dejansko naplavljali neposredno ob skupino hribov do 5. tisočletja pr. Nato se je na strani, obrnjeni proti morju, razvil obsežen sistem pregrad na plaži, v katerem je bilo več lagun izoliranih od morja,« je dejal Vött, ki je profesor geomorfologije na JGU.
Vendar pa so bili najdeni dokazi, da so regijo večkrat prizadeli cunamiji tako v prazgodovini kot v zgodovini, nazadnje v 6. in 14. stoletju našega štetja. To se ujema z ohranjenimi poročili o znanih cunamijih, ki so se zgodili v letih 551 in 1303 n. "Dvignjena lega, ki jo zagotavljajo hribi, bi bila v antiki temeljnega pomena, saj bi omogočila premikanje po suhem ob obali proti severu in jugu," je poudaril Vött.
Jeseni 2021 je geofizik dr. Dennis Wilken z univerze Kiel našel sledove struktur na lokaciji ob vzhodnem vznožju skupine hribov na območju, ki je bilo po prejšnjih raziskavah že opredeljeno kot zanimivo.
Po začetnih izkopavanjih pod nadzorom dr. Birgitte Eder jeseni 2022 se je izkazalo, da so te strukture temelji starodavnega templja, ki bi lahko bil temelj dolgo iskanega Pozejdonovega templja.
"Lokacija tega odkritega svetega mesta se ujema s podrobnostmi, ki jih je v svojih spisih navedel Strabon," je poudaril Eder, ki dela za avstrijski arheološki inštitut.
V naslednjih nekaj letih bo opravljena obsežna arheološka, geoarheološka in geofizikalna analiza strukture. Raziskovalci upajo, da bodo ugotovili, ali ima specifičen odnos z obalno pokrajino, ki je predmet obsežne preobrazbe.
Zato je treba na podlagi geomorfoloških in sedimentnih dokazov o ponavljajočih se cunamijih tukaj raziskati tudi geomitološki vidik.
Zdi se možno, da je bila ta lokacija dejansko izrecno izbrana za lokacijo Pozejdonovega templja zaradi teh ekstremnih dogodkov. Navsezadnje so starodavni imeli Pozejdona, s svojim kultnim nazivom Earthshaker, za odgovornega za potrese in cunamije.
Ekipa za raziskovanje naravnih nevarnosti in geoarheologijo na JGU proučuje procese obalnih sprememb in ekstremne valove
Zadnjih 20 let je skupina za raziskovanje naravnih nevarnosti in geoarheologijo na Univerzi v Mainzu, ki jo vodi profesor Andreas Vött, preučevala razvoj obale Grčije v zadnjih 11,600 letih. Posebej se osredotočajo na zahodno stran Grčije od obale Albanije nasproti Krfa, druge Jonske otoke Ambrakijskega zaliva, zahodno obalo grške celine do Peloponeza in Krete.
Njihovo delo vključuje prepoznavanje relativnih sprememb morske gladine in ustreznih obalnih sprememb. Druga ključna značilnost njihovih raziskav je odkrivanje ekstremnih valov iz preteklosti, ki so v Sredozemlju večinoma v obliki cunamijev, ter analiza njihovega vpliva na obale in tam živeče skupnosti.
Inovativno neposredno zaznavanje potiska – nova tehnika v geoarheologiji
Ekipa JGU lahko postavi hipoteze o tem, kakšne spremembe so se zgodile vzdolž obale in celotnega terena na podlagi sedimentnih jeder, ki razkrivajo navpične in vodoravne aberacije v usedlinskih plasteh. Organizacija ima trenutno zbirko več kot 2,000 vzorcev jedra, zbranih predvsem po vsej Evropi.
Poleg tega od leta 2016 preiskujejo podzemlje z uporabo edinstvenega neposrednega potiska. Uporaba hidravličnega tlaka za potiskanje različnih senzorjev in opreme v tla za zbiranje sedimentoloških, geokemičnih in hidravličnih informacij o podzemlju je znana kot neposredno zaznavanje potiska. Inštitut za geografijo na Univerzi Johannesa Gutenberga v Mainzu je edina univerza v Nemčiji s potrebno opremo.
