Skrivnost Marsa se poglablja, saj za njegove nenavadne radarske signale ni vode: Kaj se kuha na Rdečem planetu?

Znanstveniki menijo, da bi radarski signali, ki kažejo na prisotnost podzemnih jezer, ki se nahajajo globoko pod površjem, lahko izhajali iz glin in ne iz vode.

Iskanje življenja na Rdečem planetu

Iskanje življenja zunaj Zemljine orbite je postalo ena največjih obsedenosti astronomov, Mars pa naj bi bil najpomembnejša lokacija za takšno odkritje. Življenje cveti v prisotnosti vode, nedavne študije pa so zbudile svetovno zanimanje s predlogom obstoja podzemnih jezer na Rdečem planetu.

Zdaj nekateri znanstveniki menijo, da bi radarski signali, ki kažejo na prisotnost vode v teh jezerih, ki se nahajajo globoko pod površjem, lahko izhajali iz glin in ne iz vode. Trije prispevki, objavljeni v zadnjem mesecu, so ponudili nov vpogled v skrivnostne signale, kar je izsušilo hipotezo o jezerih.

Leta 2018 je ekipa pod vodstvom Roberta Oroseija iz italijanske Istituto Nazionale di Astrofisica objavila dokaze, ki kažejo na obstoj podzemnih jezer globoko pod ledeno kapico na južnem polu Marsa. Ekipa je preučevala podatke z radarskega instrumenta na krovu orbite Mars Mars Express Evropske vesoljske agencije (ESA), ki je pod polarno kapico pokazal svetle signale. Te signale bi lahko razlagali kot tekočo vodo, so trdili znanstveniki.

Orbiter je z radarskimi signali prodrl v skalo in led, ki so se spreminjali, ko so se odbijali od različnih materialov. Vendar pa raziskovalci po opravljenih testih v hladnem laboratoriju zdaj kažejo, da signali niso iz vode.

Prehladno za jezera

Skrivnost Marsa se poglablja, saj za njegove nenavadne radarske signale ni vode: Kaj se kuha na Rdečem planetu? 1
Nasa trenutno preučuje krater Jazero na Marsu. © ️Nasa

Raziskovalci zdaj pravijo, da je veliko teh jezer morda na prehladnih območjih, da bi voda ostala v tekočem stanju. Aditya R Khuller in Jeffrey J Plaut iz Nasajevega laboratorija za reaktivni pogon (JPL) sta v 44,000 letih opazovanja analizirala 15 radarskih odmevov od podnožja polarne kape. Veliko teh signalov so našli na območjih blizu površine, kjer bi moralo biti prehladno, da bi voda ostala v tekoči obliki.

Dve ločeni skupini sta nadalje analizirali podatke, da bi ugotovili, ali bi lahko kaj drugega proizvajalo te signale. Medtem ko je Carver Bierson z ASU zaključil teoretično študijo, ki je predlagala več možnih materialov, ki bi lahko povzročali signale, vključno z glinami, je Isaac Smith z univerze v Yorku izmeril lastnosti smektitov, skupine glin, prisotnih po vsem Marsu.

Glina, ne voda

Smith je v valj, namenjen merjenju interakcije radarskih signalov z njimi, dal več vzorcev smektita, ki so videti kot navadne kamnine, vendar jih je že davno oblikovala tekoča voda. Nato jih je zalil s tekočim dušikom in jih zamrznil na minus 50 stopinj Celzija, blizu temperatur, opaženih na južnem polu Marsa. Ko so bili vzorci kamnov zamrznjeni, so se popolnoma ujemali z radarskimi opazovanji, ki jih je naredil vesoljski orbit ESA.

Ekipa je nato poiskala prisotnost take gline na Marsu z uporabo MRO, ki nosi preslikavo mineralov, imenovano Compact Reconnaissance Imaging Spectrometer. Našli so smekte, raztresene v bližini ledene kape južnega pola. "Smithova ekipa je pokazala, da lahko zamrznjeni smektit odraža nobene nenavadne količine soli ali toplote in da so prisotni na južnem polu," je dejal JPL.

To ni prva tovrstna trditev

Hipoteza o podzemnem jezeru ni prva, ki je zbrala globalne očesne jabolke, leta 2015 je NASA -in Mars Reconnaissance Orbiter odkril nekaj, kar je izgledalo kot proge vlažnega peska, ki tečejo po pobočjih, pojav, imenovan "ponavljajoče se pobočja". Raziskovalci so odkrili podpise hidriranih mineralov na pobočjih, kjer so na Rdečem planetu opazili skrivnostne proge. Zdi se, da so te temne proge sčasoma odletele in stekle.

Vendar pa so večkratna opazovanja z uporabo kamere HiRISE (High Resolution Imaging Science Experiment) vesoljskega plovila pokazala zrnate tokove, kjer zrna peska in prahu zdrsnejo navzdol, da naredijo temne črte, namesto da bi tla zatemnila pronicajoča voda. Pojav je obstajal le na dovolj strmih pobočjih, da se suha zrna lahko spustijo tako, kot se to dogaja na obrazih aktivnih sipin.

Čeprav ni mogoče potrditi svetlih radarskih signalov, ne da bi pristali na južnem polu Marsa, so najnovejše študije ponudile verjetne razlage, ki so bolj logične od tekoče vode.