Mit o velikanih kot prvih prebivalcih držav je skupna legenda različnih kultur po vsem svetu. Mnogi verjamejo, da so po Zemlji res nekoč lomastili velikani, drugi pa niso tako prepričani v ta izjemen obstoj. Znanost sprejema velikane, vendar na drugačen način 'gigantis'. Prav tako je res, da glavni arheologi nikoli niso sprejeli niti niso našli nobenih ostankov tako imenovanih "starodavnih velikanov". Toda ali je to popolnoma res?
Marca 2012, Nemška izdaja Bilda je objavila senzacionalno novico ki je izjavil, da so ostanke velikana našli na ozemlju Egipta. Šlo je za mumificiran prst bitja, ki spominja na človeka, a daleč presega njegovo velikost.
Egipčanski orjaški prst
Egiptovski velikanski prst v dolžino doseže 38 centimetrov. Za primerjavo velikosti je zraven bankovec. Po navedbah objave so fotografije datirane leta 1988, vendar so bile prvič na voljo, poleg tega izključno za ta nemški časopis.
Te fotografije je posnel švicarski podjetnik in strasten občudovalec zgodovine starega Egipta Gregor Spoerri. Po njegovih besedah je leta 1988 eden od zasebnih dobaviteljev v Egiptu obljubil, da bo organiziral sestanek z roparjem starodavnih pokopov. Srečanje je potekalo v majhni hiši v Bir Hookerju, sto kilometrov severovzhodno od Kaira. Pokazal je Spoerriju prst, ovit v cunje.
Po Spoerriju naj bi šlo za močno dišečo vrečko podolgovate oblike, njena vsebina pa je bila neverjetna. Spoerri je smel držati relikvijo in narediti nekaj slik, ker jim je zanjo plačal 300 dolarjev. Za primerjavo je poleg bankovca dal egiptovski funt. Prst je bil zelo suh in lahek. Spoerri je opozoril, da je to neverjetno, bitje, ki mu je pripadalo, bi moralo biti visoko vsaj 20 metrov (skoraj 5 čevljev).
Da bi dokazal pristnost, je en ropar na grobnicah pokazal fotografijo rentgenskega posnetka mumificiranega prsta, posnetega v 60. letih. Potrdilo o pristnosti najdbe je bilo iste starosti. Spoerri ga je prosil, naj proda relikvijo, vendar je vlomilec to zavrnil, češ da je njena vrednost zelo pomembna za njegovo družino. Reči, to je bil njegov družinski zaklad. Zato je moral Spoerri odleteti iz Egipta brez ničesar.
Pozneje je Spoerri te slike pokazal predstavnikom različnih muzejev, a so ga le odvrnili. Po Spoerriju so vsi rekli, da prst ne sodi v sodobne teorije.
Leta 2009 je Spoerri znova obiskal Bir Hooker, da bi ponovno odkril ta velikanski mumijski prst. Toda na žalost ni mogel najti tistega roparja grobnic. Ves ta čas je Spoerri navdušeno preučeval informacije o starodavnih velikanih.
Ali so v starem Egiptu res živeli velikani?
Leta 79 našega štetja je rimski zgodovinar Jožef Flavij zapisal, da je zadnja vrsta velikanov živela v 13. stoletju pred našim štetjem, v času vladavine kralja Jozue. Nadalje je zapisal, da so imeli ogromna telesa, njihovi obrazi pa so bili tako drugačni od običajnih ljudi, da jih je bilo neverjetno gledati in je bilo strašljivo poslušati njihov glasen glas, ki je bil kot levji ropot.
Egiptovski orjaški prst je Spoerrija celo navdihnil, da je napisal knjigo
Najdba je močno vplivala na Spoerrija. Leta 2008 je pustil službo in začel pisati knjigo o velikanih, kmalu pa je izdal knjigo z naslovom "Izgubljeni bog: sodni dan." Gre za mistični zgodovinski triler, ki temelji na Spoerrijevih fantazijah. Opaža, da o najdbi ni pisal posebej v znanstvenem slogu, kar je bralcem omogočilo, da se sami odločijo, kaj bodo o tem mislili.
Je res, da so v davni preteklosti na Zemlji nekoč živeli velikani?
Čeprav so znanstveniki vedno pionirji trdili, da so človeku podobna bitja, ki zrastejo do 20 čevljev ali več, le izmišljotina in da tudi daleč v preteklosti ni dokazov, da so hominini kdaj postali veliko višji kot smo danes, nekatera skrivnostna odkritja sprožajo veliko dvom proti temu. Spodaj je nekaj nenavadnih ugotovitev, ki prevladajo nad našim običajnim razumevanjem.
Newyorški velikani
Leta 1871 so med arheološkim izkopavanjem na grobišču ameriških staroselcev odkrili 200 velikanskih okostij, nekateri merijo do 9 čevljev visoko. Ocenjeno je bilo tudi, da bi bili lahko ostanki stari do 9,000 let. Takrat so mediji na veliko poročali o odkritju teh posmrtnih ostankov; danes pa so ostanki izginili. Nihče ne ve, kje so.
Velikanski odtisi
Eden najbolj znanih Orjaški odtis je bil najden zunaj Mpuluzija v Južni Afriki. Pred 100 leti ga je našel lovec, domačini pa so ga poimenovali "odtis božje noge". Odtis je dolg 1.2 metra in če bi bil preostali del telesa sorazmeren s stopalom, bi bil velikan, ki ga je naredil, visok med 24 in 27 ft. Ocenjuje se, da bi lahko bil odtis star od 200 milijonov do 3 milijarde let.
Po vsem svetu so podobne odtise našli v staro kamnino. V San Hoseu so v bližini lokalnega ranča našli 2.5-metrski odtis stopala (kar koli bi ga naredilo, bi se dvignilo celo nad velikanom iz Mpuluzija); v istem mestu so na pečini našli še 1.5-metrski odtis.
V avgustu 2016, v mestu Guizhou na Kitajskem so odkrili vrsto stopinj, pri čemer je vsak odtis dolg skoraj 2 metra in skoraj 3 cm vrezan v trdno skalo. Znanstveniki so izračunali, da bi moral biti tisti, ki je naredil odtise, visok več kot 13 metrov.
Leta 1912 so v Južni Afriki odkrili 4 metre dolg odtis, ki je bil star več kot 200 milijonov let. Karkoli bi humanoid naredil, bi moral biti visok več kot 27 metrov. Podoben odtis so našli v džungli Lazovskega v Rusiji.
Velikani Doline smrti
Leta 1931 je bil zdravnik po imenu F. Bruce Russell je odkril nekaj jam in predore v Dolini smrti ter se jih odločil raziskati z Danielom S. Boveyem. Kar so sprva domnevali, da je majhen jamski sistem, se je izkazalo, da obsega 180 kvadratnih milj. Ena prvih stvari, ki so jih odkrili, je bila nekakšna ritualna ali verska dvorana, prekrita s čudnimi hieroglifi. Še bolj nenavadno pa je bilo odkritje 9 čevljev visokih humanoidnih okostnjakov.
Zgodba je bila prvič uradno poročal časopis v San Diegu leta 1947. Ostanki so bili mumificirani in ocenjeni na okoli 80,000 let. Vendar se je zgodba hitro razblinila, skupaj s posmrtnimi ostanki velikana.
Velikani Wisconsina
Znanstveniki trmasto molčijo o izgubljeni rasi velikanov, najdenih v nekaterih grobiščih blizu jezera Delavan v Wisconsinu maja 1912. Kot poroča New York Times, izdani 4. maja 1912, je 18 skeletov, ki so jih našli bratje Pearson, razstavljalo nekaj čudnih in čudne lastnosti. Njihove višine so se gibale med 7.6 in 10 čevljev, njihove lobanje pa so veliko večje od vseh ljudi, ki danes prebivajo v Ameriki. Navadno so imeli dvojno vrsto zob, podolgovate glave, 6 prstov, 6 prstov in podobno kot ljudje so prihajali v različnih rasah. To je le eden izmed mnogih poročil o velikanskih okostjih, najdenih v Wisconsinu.
Jamski velikani Lovelock
Od 2,600 pr. N. Št. Do sredine 1800. stoletja naj bi jamo Lovelock v Nevadi uporabljala rasa rdečelasih kanibalskih velikanov. Leta 1911 sta James Hart in David Pugh dobila pravico, da iz jame Lovelock kopata in prodajata gvano - iz katerega so v tistih časih izdelovali smodnik. Šli so le nekaj metrov v jamo, ko so našli truplo moškega, visokega 6 čevljev. Njegovo telo je bilo mumificirano, lasje pa izrazito rdeči. Odkrili so številne druge mumije normalne velikosti, nekaj pa jih je bilo visokih 6–8 metrov. V jamske stene je bilo vdelanih tudi veliko velikanskih odtisov rok.
zaključek
Na koncu je zelo jasno, da egipčanski velikanski prst nima nobene podlage ali podlage razen fotografij in trditev, ki jih je predstavil Gregor Spoerri. Vendar pa obstaja toliko drugih poročil o odkritju ostankov starodavnih velikanov. Ob vseh teh zgodbah ostajajo vprašanja: kje so zdaj? Kje je njihova dejanska zgodovinska osnova? Zakaj se zgodovinarji, ki poskušajo izkopati do te prepovedane arheologije, imenujejo psevdozgodovinarji? Ne pozabite, modra družba je Galileja nekoč uvrstila v tako skupino psevdo modrecev. Ali imamo popolnoma prav glede našega poznavanja stare zgodovine?
